V šolskem letu 2008/09 smo izvedli v mesecu aprilu »Dan prijaznih dejanj in besed«. Učenci so se v sklopu razrednih ur pogovarjali, pisali zgodbe, pesmi in misli na temo prijaznih dejanj in besed. Nato so izdelali plakate, ki smo jih razstavili po celi šoli. Na razgibanost dejavnosti so prispevala tudi pozitivna sporočila po šoli.
Namen tega dne in te aktivnosti je bil ozavestiti prijazne medsebojne odnose, pozivanje, da so dobri medosebni odnosi in kultura sporočanja pomembni za strpno in pozitivno sobivanje na šoli in izven nje.
Opažamo, da učenci med seboj pogosto ne komunicirajo vljudno, spoštljivo, da se pogosto ne pozdravljajo med seboj, se ne znajo zahvaliti ipd. Če bomo uspeli zvišati nivo boljše medsebojne komunikacije in ozavestiti medsebojno spoštovanje med učenci, bo reševanje konfliktov lažje, predvsem pa bo manj nestrpnosti in nespoštovanja tako med učenci samimi kot tudi v odnosu do odraslih oseb. Vzpostaviti dober medosebni odnos temelji na spoštljivosti do druge osebe in na dobri, prijazni in tudi kritični medsebojni komunikaciji. Pogosto se dogaja, da se učenci med seboj žalijo in imajo težave s konstruktivnim reševanjem konfliktov. Namen dejavnosti je bil zato usmerjen v pomembnost dobrega medsebojnega sporočanja in pomembnost dobrih dejanj.
Včasih se zdi, da dobra dejanja niso več samoumevna, prisotno je vse več tekmovalnosti, individualizma in malo socialnega angažmaja.
Dan prijaznih besed je uspel v smislu kreativnosti učencev in dodal en kamenček v mozaik dobrih medosebnih odnosov. Izkazala se je želja in potreba s strani učiteljev kot tudi posameznih učencev po ponovitvi tovrstne dejavnosti.
RAZNOLIKOST – VEZIVO IN BOGASTVO OBMEJNEGA SOŽITJA
Predstavniki šolske skupnosti smo se skupaj z mentorico Alenko Fajfar Gnezda udeležili mednarodnega tabora v Poreču.
Otroci in mladi ne priznajo meja (OMNPM) je projekt čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško. Vodeči partner projekta je Savez društava Naša djeca Hrvatske (SDND), partnerji pa so: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Zveza prijateljev mladine Maribor in Društvo Naša djeca Varaždin.
Cilji, ki smo jih na taboru dosegali v različnih delavnicah so bili sledeči:
Zbiranje konkretnih predlogov, idej za sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi otroki iz otroških parlamentov in dječjih vijeća/dječjih foruma.
Ugotavljanje, kakšne predsodke imajo otroci do Slovencev in Hrvatov in kateri so njihovi predlogi za njihovo preseganje.
Zbiranje primerov dobrih praks sodelovanja otrok v družbenih aktivnostih in nizanje idej za nove načine.
Naštevanje prednosti in izzivov življenja ob meji ter zbiranje predlogov za učinkovite načine osveščanja lokalnega prebivalstva o pomenu sobivanja.
Ozaveščanje pomena in potrebe igre za otroke.
Ozaveščanje pomena otrokovih pravic in zbiranje konkretnih predlogov za načine osveščanja državljanov o otrokovih pravicah.
Razlikovanje med različnimi vrstami zdravja ter razmišljanje o tem, kaj naj družba, skrbniki in otroci sami storijo za otrokovo zdravje.
Izmenjava primerov dobrih praks s področja medgeneracijske solidarnosti ter zbiranje konkretnih idej za medgeneracijsko solidarnost.
Revija otroškega enominutnega filma v organizaciji Saveza društva Naša djeca Hrvatske v Zaboku (9. – 10. 11. 2012)
Ker so učenci OŠ Bičevje pod vodstvom mentoric aktivno sodelovali v projektu »100 ljudi, 100 čudi« in se v sklopu projekta oktobra 2012 tudi udeležili mednarodnega tabora v Poreču, sta bili mentorici skupaj s predstavnico učencev s strani ZPM povabljeni na Delavnice animacije in scenarija, ki so jih izvajale priznane hrvaške voditeljice v Termah Tuhelj.
V okviru projekta čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško je Savez društava Naša djeca Hrvatske razpisal Natečaj za kratke filme otrok in mladine na temo »Život uz granicu / Življenje ob meji«. Na natečaj so svoje filmske izdelke lahko poslali otroci in mladi iz filmskih skupin iz Društev Naša Djeca in Zveze prijateljev mladine, ki so se udeležili projekta kot šolske, filmske in video-skupine iz mest in iz krajev, zajetih v čezmejnem programu IPA.
Namen natečaja sta bila spodbuda in navdih za mlade, kreativne ljudi, da v določeni filmski obliki v eni minuti povedo zgodbo o predsodkih in o različnosti, prijateljstvu, strpnosti in sožitju med otroci in mladimi, ki živijo ob meji med Hrvaško in Slovenijo.
Revija enominutnega filma je bila organizirana v sodelovanju Saveza društava Naša djeca Hrvatske, kot vodilnega partnerja na projektu »Otroci in mladi ne priznajo meja/Djeca i mladi ne priznaju granice« in civilnega društva za kulturo »Gokul« iz Zaboka.
Na Reviji v Zaboku je bilo prikazanih dvajset filmov, ki so na razigran in otroško originalen, a iskren in neposreden način govorili o tem, da prijateljstvo in strpnost ne poznata meja tako med otroci kot tudi med odraslimi ljudmi, ne glede na obstoječe različnosti. Vsi prisotni na Reviji, so tudi sodelovali kot del žirije pri izboru filmov za nagrado,ki jo je podelila publika.
Delavnice animacij ter scenarija so vse tri prisotne navdušile, Revija kratkih filmov otrok pa še dodatno motivirala za načrte, kako bi se tudi na naši šoli lahko lotili izdelave kratkih filmov.
V šolskem letu 2011/12 smo na delavnicah med drugim sestavljali slogane proti diskriminaciji. Mentorica, pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda je povedala, da bo naše izdelke poslala na natečaj, toda takrat temu nisem posvečala preveč pozornosti. Pred mesecem dni pa je nenadoma prispelo obvestilo o nagradnem taboru v Poreču. Če bi povabilo sprejela (seveda sem ga, sicer pač ne bi brali tegale), naj bi odšla na začetku jesenskih počitnic, spremljali pa naj bi me pedagoginja Alenka Fajfar Gnezda in učiteljica Bernarda Avsenik.
Iz končne postaje šestice na Dolgem Mostu, smo se ob pol osmih zjutraj odpeljali z zelo udobnim avtobusom. Če predpostavimo, da sem bila ob tisti uri že dovolj prisebna za zaznavanje okolice še s čim drugim kot z ‘avtomatikom’ (odličen način, da zjutraj možgani lahko odspijo še dve rundi pred poukom J), potem sem na nasprotni strani avtobusa ob oknu (v natanko isti poziciji kot jaz J) opazila punco, ki je prav tako prišla edina iz svoje šole in se je pozneje izkazala za zelo dobro prijateljico.
Prvi dan tabora pravzaprav nismo počeli nič posebnega. Prejeli smo identifikacijske kartice, programe in majčke s kratkimi rokavi z napisom (nihče ni predvideval, da vreme ne bo primerno?), poleg tega pa sta bila v vrečki tudi zvezek in kemični svinčnik. V sobi sem se znašla prav s tisto punco iz avtobusa, Tricio, in dvema dekletoma, ki sta napisali najbolj drzen slogan (Vsi smo goli pod oblekami), Tino in Brino. Po krajšem zanimivem nagovoru (oh, koga zafrkavam, to je bil dolgočasni del, ampak sem vljudna), smo imeli neke vrste prvo delavnico – svoje slogane smo napisali na liste papirja, ki smo jih pozneje nalepili na steno šotora. Prav tam smo se zbrali ob osmih zvečer za »Multi-kulti« večer, kjer smo si med sabo podarili predmete, ki so predstavljali naš kraj in smo jih morali prinesti s sabo.
Pravo dogajanje se je začelo v soboto zjutraj, ko so v veljavo stopili barvni listki, ki so določali pripadnike štirih skupin. Moja skupina, rumena, je najprej spoznala strip. Mogoče sem pristranska, ker tako ali tako 99% mojih prostočasnih aktivnosti vsebuje svinčnik in radirko, toda ta delavnica mi je bila najbolj všeč od vseh. Simon Sanda je predstavil način risanja in vaje za roko ter pokazal nekaj hrvaških in slovenskih stripov. Najboljši del je bilo odkritje, da je delavnico pripravil, tako kot se spodobi in prinesel dovolj svinčnikov, več kot eno radirko (!J) in celo vsakemu udeležencu svoj šilček. Na uri mi je uspelo sestaviti zgodbo in nakracati osnovo (pa kje so organizatorji videli človeka, da bo v 45 minutah spravil skupaj dober strip), končala pa sem ga zvečer pred spanjem (okej, ponoči pred spanjem… nekaterim je šla meni nujno potrebna osvetlitev na živce).
Vmes sta se zgodili še dve manjši zadevi: gledališka delavnica (povezovanje s soigralci, razmišljanje še o kom drugem razen o sebi in druge za odnose pomembne stvari, toda ne maram se izpostavljati (obstajajo izjemne situacije!)), ki sta jo vodili dve odlični in zelo prijazni igralki. Druga zadeva pa je bil izlet na Hum, ki naj bi bil pravzaprav pohod, vendar je preveč deževalo. Avtobus nas je na koncu odložil pri gradu, ker se noter pač nismo mogli peljati. Potem nas je malo prepihalo, zmočilo (pelerin(ic)e gor ali dol), izvedeli smo pa kup zanimivih stvari o glagolici in skupni zgodovini Hrvatov in Slovencev.
Zadnji dan sta se odvili še preostali dve delavnici. Na prvi, »BoomBoom«, smo vse skupine – vsaka s svojo pesmico – sestavile glasbeno zgodbo o hrvaški deklici, ki je srečala slovenskega fanta. Uporabljali smo »boomwhacke« – plastične palice različnih dolžin, ki so neke vrste uglašene bobnarske palice. Delavnica »Ponosno različni« je prispevala k sprejemanju drugih in sebe, takih kot smo. Stali smo za svojimi slabimi navadami (dobesedno, saj smo morali vstati iz kroga in z drugim stoječim zamenjati svoje mesto, če smo slučajno zaslišali trditev, ki je veljala za nas), predstavili našo različnost v živi sliki tako, da je vsak od nas predstavljal enega od elementov celote, preverili svojo (ne)sposobnost opazovanja sogovornikov in v igrici izvajali tudi pantomimo.
Po kosilu in pakiranju (=dolgotrajnem iskanju mojih stvari na minskem polju, kjer je par bomb že eksplodiralo, naša soba namreč ni bila zelo urejena J) je potekla še zaključna prireditev, kjer smo predstavili svoje delo in glasovali za najboljši slogan. Na nek način smo zmagale me štiri »cimre«, saj sta slogan napisali Brina in Tina, oblikovali pa sva ga Tricia in jaz J. Nato smo poslušali še zaključni govor. Dve uri prej kot načrtovano smo se odpeljali proti domu. Tukaj je potrebno omeniti tudi dejstvo, da smo na zaključni prireditvi vsi nosili naše kratke majčke, v Ljubljani pa je snežilo J.
Imela sem se zelo dobro. Spoznala sem prijateljice (še posebno eno J), ki jih ne bom tako hitro spustila iz rok. Naučila sem se kar nekaj novega in se tudi pošteno zabavala. Odličen začetek kot ponavadi prekratkih počitnic!
Nagrada Amnesty International Slovenije za najboljši kratki dokumentarni film na temo strpnosti na 16. Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu.
Leta 2005 je mednarodna žirija Amnesty International Slovenije prvič podelila nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic na ljubljanskem filmskem festivalu LIFF. Leta 2008 pa je AIS ocenjevanje filmov z vidika človekovih pravic prenesla na Festival dokumentarnega filma, ki vsako leto v Cankarjevem domu poteka marca.
S podelitvijo nagrad na festivalih organizacija Amnesty International opozarja širšo javnost na človekove pravice. Ustvarjalci filmov z izbiro teh tematik posredno krepijo znanje o človekovih pravicah, strpnost in večje razumevanje za soljudi.
Letos se je od 13.3.-20.3. 2014 v Cankarjevem domu odvijal že 16. Festival dokumentarnega filma.
Amnesty International Slovenije pa je letos prvič svoje dosedanje sodelovanje na festivalu nadgradila z organizacijo filmskega natečaja za mlade iz vse Slovenije na temo strpnosti. Na natečaj so bili poslani tudi vsi kratki filmi, ki so bili na naši šoli v lanskem šolskem letu posneti na to tematiko.
Tričlanska žirija Amnesty International Slovenije, ki so jo sestavljali: vodja učenja človekovih pravic pri AI Slovenije Simona Podobnikar in Tina Plahutnik z OŠ Frana Albrehta iz Kamnika ter režiser Miha Hočevar, so izmed vseh prispelih filmov izbrala kot najboljši film na temo človekovih pravic, film We all make the world beautiful, ki sta ga Alenka Fajfar Gnezda in Bernarda Avsenik lani posneli s skupino učencev OŠ Bičevje (Lis Millaku, Art Millaku, Chenyun Lin, Lina Chen, Belmin Mržljak, Natalija Alitović, Vanesa Zidi, Amina Begić, Medina Begić, Sevim Salifoska, Oman Viktor).
Žirija med zasedanjem – z leve: Tina Plahutnik, Miha Hočevar in Simona Podobnikar.
Svojo odločitev je žirija utemeljila: “Nagrajujemo film, ki je lep dokaz, da tudi s preprostimi sredstvi, z nekaj simpatičnimi izjavami, lahko talentirani posamezniki, ki jim ni vseeno, povejo marsikaj. Simpatično in obenem sporočilno.”
Svečana podelitev priznanj je bila v četrtek, 20. 3. ob 20.00 v Cankarjevem domu, kjer se je kratki film tudi predvajal obiskovalcem zaključnega filma Festivala dokumentarnega filma v Kosovelovi dvorani.
Tina Plahutnik in Miha Hočevar med razglasitvijo zmagovalca. Foto: Tanja Ristič
Posebno omembo žirije si je zaslužil še animirani film učenca OŠ Bičevje Grege Matjana z naslovom Ne diskriminirajmo. Žirija ga je na spletni strani Amnesty International Slovenije izpostavila kot primer dobrega filma.
Podelitev priznanj ustvarjalkam in ustvarjalcem nagrajenega filma. Foto: Tanja Ristič
Vse dni trajanja Festivala dokumentarnega filma so se tekom celega dneva ob stojnici Amnesty International Slovenije pred Kosovelovo dvorano na platnu predvajali še vsi ostali filmi, ki so jih šole poslale na natečaj in so si jih obiskovalci festivala lahko ogledali.
Učenke in učenci OŠ Bičevje, ki so se udeležili zaključne prireditve Festivala dokumentarnega filma. Foto: Tanja Ristič
Hkrati so bile na informacijski točki pred Kosovelovo dvorano na voljo tudi informacije o kampanji S. O. S. Evropa, v kateri se prizadeva za pravice migrantov, beguncev in iskalcev azila na poti v Evropo in v Evropi.In čeprav Evropa včasih ni najboljša gostiteljica, pa smo gostoljubni lahko njeni državljani, zato so obiskovalke in obiskovalci festivala imeli možnost napisati svoje sporočilo dobrodošlice beguncem in migrantom.
Poleg priznanja so nagrajenci dobili tudi slastno čokolado! Foto: Tanja Ristič
